- Jurij Hostnik, mag. kin., Trener PRO
Na letnih trenerskih seminarjih vsako leto poslušamo, da se trenerji med seboj ne smemo kritizirati, ker smo že tako ali tako nenehno izpostavljeni kritikam medijev, sodnikov in staršev mladih nogometašev. S trenerstvom se ukvarjam skoraj deset let in v tem času sem zagotovo storil že mnogo napak. Kljub temu dejstvu do mene v vsem tem času še ni pristopil noben trener, ki bi mi dejal:
“Všeč mi je, kako se trudiš na treningu. Mogoče bi te le opozoril na prvo vajo. Mislim, da otroci še niso bili dovolj ogreti in pripravljeni, da bi lahko v tem delu treninga izvajali tako eksplozivne gibe. Samo nadaljevanje treninga mi je bilo precej všeč, saj se je nenehno videla rdeča nit.”
Neposredne konstruktivne kritike s strani kolegov trenerjev skorajda ni mogoče slišati, a je toliko pogostejše naslajanje ob rezultatskih neuspehih, kar se dogaja tudi že v mlajših selekcijah. To je po mojem mnenju problematično, saj zgolj rezultati na tekmah in stanje na lestvicah ne morejo biti vedno objektivno merilo kakovosti trenerjevega dela. Trenerji, ki imajo boljše in nadarjenejše igralce, lahko pogosto svoje slabo delo skrijejo, saj jim ob dobrih rezultatih nikoli nihče ne bo izrazil kritike. Slabo delo v tem primeru ni nujno le neučinkovito delo. Pogosto se dogaja, da nekdo s svojim delom celo škoduje nogometašem, in ravno zato verjamem, da je konstruktivna kritika med trenerji zelo pomembna, če želimo povečevati najprej kvaliteto našega dela in posledično trenerski ugled.
Razlaga je pomemben element v pedagoškem procesu, pri čemer je ključno, da je kratka, jasna in jedrnata.
Pred časom sem se kot že nekajkrat poprej ustavil ob igrišču enega najbolj cenjenih slovenskih mladinskih pogonov, kjer bi se ob 16.00 moral začeti trening cicibanov. Ker so se mi prejšnji treningi v tem terminu zdeli na precej nizkem nivoju, sem se odločil, da bom poskusil objektivno oceniti en segment treninga. Vzel sem štoparico in izbral naključnega igralca, ki ni bil vratar. Vsakič, ko je bil igralec v kakršnem koli gibanju, ki ni bilo počasna hoja (hitra hoja, rahel tek, šprinti, skoki), sem vklopil štoparico. Tako sem počel od 16.00 do 17.00. Kaj bi rekli, kakšen je bil končni rezultat? Koliko časa je bil ta igralec v gibanju (ki ni hoja) na tem treningu v 60 minutah, ki jih je imel na razpolago?
“Ko sem vprašanje zastavil na predavanju športnim pedagogom, sem dobil odgovore: 30 minut, 20 minut, 45 minut, 15 minut. No, nihče ni uganil. Čas na uri se je namreč ustavil pri sedmih minutah.”
Tudi sam sem bil nad dobljenim rezultatom zgrožen. Verjetno se večina zdaj sprašuje, zakaj je prišlo do tako majhne količine zmerno do intenzivne telesne aktivnosti. Rezultata vsekakor ne moremo pripisati lenobi igralca, saj so bili podobno aktivni tudi njegovi soigralci. Prav tako razlog ne tiči v slabih pogojih za delo. Na treningu je bilo namreč prisotnih 20 otrok in dva trenerja. Vsak otrok je imel na voljo svojo žogo. Trenerja sta razpolagala s celotnim igriščem v velikosti ene polovice velikega nogometnega igrišča in s številnimi rekviziti (koordinacijske lestve, stožci, klobučki, markirke, figure in ovire). Včasih kakovost dela ni optimalna zaradi časovne stiske, a ta zagotovo ni razlog v tem primeru, saj bi trenerja lahko vse rekvizite na igrišče postavila že pred treningom. Na istem igrišču pred njimi namreč ni trenirala nobena druga ekipa. Vzrokov je bilo več in razbrali jih boste lahko iz opisa treninga. Trenerja sta z ekipo prispela na igrišče ob 16.10, torej z 10-minutno zamudo. Ko so prispeli, sta jih posedla na tla in imela z njimi še petminutni pogovor o igri na nedeljski tekmi. Zatem sta otrokom dala prosto, da sta lahko sama pripravila rekvizite za trening. V tem času so otroci po celem igrišču, popolnoma neorganizirano, streljali na gole, sedeli na tleh in se pogovarjali. Trenerja sta potrebovala skoraj 10 minut, da sta pripravila prvo vajo. Ponovno sta poklicala otroke, jih posedla na tla in jim približno pet minut razlagala navodila vaje. Šlo je za poligon, v katerem so otroci izvajali slalom z zaključkom na gol. Vajo so izvajali na obeh straneh igrišča, v dveh skupinah po 10. Nalogo, ki je trajala približno 7 sekund, so izvajali vsak posebej, kar pomeni, da je 9 otrok čakalo. Če bi bilo vse idealno, bi vsak otrok prišel na vrsto za slalom in strel na gol vsako minuto, a ker sta trenerja prepogosto ustavljala vajo in med prekinitvami opozarjala na napake, je v povprečju vsak prišel na vrsto enkrat na dve minuti. Ko so končali s to vajo, so začeli z igro, kjer je bila učinkovitost podobna. Trenerja sta namreč nenehno ustavljala igro in v dolgih govorih komentirala napake.
Po koncu treninga sem se znašel v precepu. Naj pristopim do glavnega trenerja in mu predstavim rezultate? Kako naj sestavim kritiko, da je ne bi dojel kot osebni napad nanj? V glavi sem že imel pripravljene besede, ki sem jih oblikoval po principu sendviča: pohvala, ki ji sledi kritika in glavno sporočilo ter za zaključek ponovno pohvala. Tehtal sem argumente za in proti. Če mu povem, bo morda izboljšal svoje treninge, od česar bodo imeli največ ravno otroci. Istočasno tvegam, da me bo v trenutku označil za vsevedneža, ki zna samo kritizirati.
V takšni situaciji se trenerji znajdemo pogosto. Žal se prepogosto odločimo za molk, saj si s podajanjem kritike ne želimo nakopati sovražnikov. Pri tem pozabljamo, da zaradi našega molka najkrajšo potegnejo nogometaši in prepogosto prav otroci. Prepričan sem, da pravilno oblikovana kritika, katere iskren namen je izboljšava v določenem segmentu, zagotovo ne bo naletela na gluha (in užaljena) ušesa. Pri meni gotovo ne.