• Katja Stare, mag. prava

V prejšnjem prispevku je razprava tekla o tem, da večina profesionalnih nogometnih trenerjev, ki opravljajo delo v nogometnemu klubu dejansko ustreza definiciji »delavca« po Zakonu o delovnih razmerjih in bi torej morali imeti s klubom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Praksa je (na žalost) drugačna, saj trenerji s klubom večinoma »sodelujejo« kot samostojni podjetniki. Zaradi specifičnih razmer dela v športu in z namenom, da se take anomalije odpravi, je vlada RS predlagala bolj fleksibilno ureditev sklepanja delovnih razmerij na področju športa.

Od 24. junija 2017 v Sloveniji tako velja nov zakon o športu (ZŠpo-1). V zakonu je povsem na novo urejeno področje delavnega razmerja športnikov* in športnih delavcev, ki imajo ustrezno izobrazbo ali usposobljenost in so vpisani v razvid strokovno izobraženih in strokovno usposobljenih delavcev v športu. Slednje ne pomeni, da bodo morali nogometni klubi z vsemi nogometnimi trenerji skleniti pogodbo o zaposlitvi. Obvezuje pa jih, da s tistimi trenerji, ki opravljajo delo, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja, sklenejo pogodbo o zaposlitvi po Zakonu o športu.

*Prispevek je sicer osredotočen na (nogometne) trenerje, vendar vse navedeno velja tudi za igralce.

Glavne novosti

Najpomembnejši člen o delovnih razmerjih v športu je zagotovo 59. člen ZŠpo-1. Ta določa, da je lahko delovno razmerje med profesionalnim športnikom oziroma strokovnim športnim delavcem in športno organizacijo, glede taksativno določenih vprašanj urejeno drugače kot to določa Zakon o delovnih razmerjih. Gre za vprašanja pogojev in omejitev delovnega razmerja za določen čas, delovnega časa, zagotavljanja odmorov in počitkov, plačila za delo, disciplinske odgovornosti in prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vprašanja, ki jih navaja zakon, so pravzaprav bistvena vprašanja delovnega razmerja. Z novim zakonom se jih tako prepušča v urejanje pogodbenih strank.

Bistvena vprašanja delovnega razmerja delovnega razmerja – glede pogojev in omejitev delovnega razmerja za določen čas, delovnega časa, zagotavljanja odmorov in počitkov, plačila za delo, disciplinske odgovornosti in prenehanja pogodbe o zaposlitve – lahko nogometni trener in klub prosto urejata .

Če se delavec in delodajalec o določnem vprašanju delovnega razmerja ne dogovorita, to ne pomeni, da določena pravica ali obveznost ne obstoji. V tem primeru namreč še vedno veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih.

Pogodba za določen čas oz. več zaporednih pogodb za isto delovno mesto lahko traja več kot 2 leti brez posledic za delodajalca in brez podlag, ki so sicer potrebne za sklenitev pogodbe za določen čas (npr. povečan obseg dela, nadomeščanja ipd.) Omejena je le s 60. členom ZŠpo-1, ki prepoveduje tako veriženje pogodb za obdobje, daljše od 10 let. Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega desetletnega obdobja.

Pogodba za določen čas med nogometnim trenerjem in klubom se lahko sklepa zaporedoma za obdobje do kar 10 let.

ZŠpo-1 določa, da lahko nogometni trener in klub drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo. Določba ne določa povsem jasno, ali je s tem mišljena le plača (osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov) ali tudi ostala plačila, povezana z delom kot npr. stroški v zvezi z delom, regres, odpravnina ob upokojitvi, nadomestilo plače zaradi upravičene odsotnosti z dela in podobno. Glede na namen zakonodajalca – pustiti pogodbenima strankama čim večjo svobodo – bi bila verjetno pravilnejša zadnja opcija, vendar je za dokončno razlago treba počakati mnenje sodišč.

Športna organizacija in trener imata tako proste roke pri določanju višine in načina plačila, pri čemer (očitno?) nista vezana niti na to, da mora biti plačilo za delo vedno v denarni obliki, kar sicer določa 126. člen ZDR-1. (Predstavljajte si klub, ki ob koncu meseca trenerju dostavi par gajbic krompirja in bone za Lidl). Najverjetneje gre za lapsus zakonodajalca, ki pa v realnosti niti ni tako “hecen”. Kljub vsemu velja omeniti, da bosta nogometni klub in trener tudi v bodoče vezana na zakonsko določeno minimalno plačo, saj ZŠpo-1 omogoča odstopanja le od ZDR-1, ne pa tudi od Zakona o minimalni plači, ki določa pravico do minimalne plače.

Predstavljajte si klub, ki ob koncu meseca trenerju dostavi par gajbic krompirja in bone za Lidl.

Po Zakonu o športu lahko delavec in delodajalec drugače urejata tudi delovni čas, pravico do odmora in letnega dopusta ter pravila o disciplinski odgovornosti. Pogodba lahko preneha na načine, ki so različni od teh, ki jih določa ZDR-1.

Kdaj je fleksibilno preveč fleksibilno?

Čeprav novi zakon prinaša zelo potrebno fleksibilnost na področju zaposlovanja v športu, se pojavlja vprašanje, če ni te fleksibilnosti preveč. Navedena vprašanja delovnega razmerja, ki jih sicer ureja ZDR-1, so v pretežni meri namenjena zaščiti delavcev. Brez zaščite, ki jo delavcem daje ZDR-1, in glede na to, da so delodajalci praviloma močnejše stranke v razmerju, je na mestu vprašanje, ali se bodo športne organizacije glede delovnega razmerja resnično pogajale z nogometnim trenerjem kot dve enakovredni stranki. Veliko lažje si predstavljamo situacijo, kjer bo oblikovanje pogojev zaposlitve ostalo v domeni kluba in bodo zgolj ponujeni trenerju v smislu »vzemi ali pusti«? Res je, klubi in nogometni trenerji se lahko dogovorijo tudi za več in bolj ugodne pravice, kot jih daje ZDR-1, vendar si je – glede na sedanjo situacijo – veliko lažje predstavljati scenarij najmanjšega možnega varstva, ki ga še dopušča zakonodaja. To pomeni, da ZŠpo-1 delavcem v športu dejansko jemlje široko paleto varstvenih določb in pravic.

Čeprav novi zakon prinaša zelo potrebne prilagoditve na področju zaposlovanja v športu, se pojavlja vprašanje, če ni te fleksibilnosti preveč.

V pripravljalnem gradivu je Vlada RS poudarila, da je sodelovanje med izvajalci in športnimi organizacijami po večini urejeno s pravili nacionalnih oz. mednarodnih panožnih športnih zvez in da zakonodajalec z določbami o delovnopravnem položaju iz tega zakona ne posega vanje. To pomeni, da bi imela pravila NZS, UEFE oz. FIFE prednost pred določbami ZŠpo-1 (o tem, da je Vlada s tem razširila avtonomijo teh organizacij na področje delovnega prava, ki je kogentne narave in nikakor ne bi smel spadati na področje avtonomnega urejanja športnih organizacij, na tem mestu ne bomo razpravljali). Ker takih pravil na področju zaposlovanja trenerjev v nogometu ne na nacionalni niti na mednarodni ravni (še) ni, imajo klubi in trenerji pri urejanju medsebojnega razmerja torej dve možnosti: da se omenjena vprašanja (o disciplinski odgovornosti, odmorih in počitkih, delovnem času, plačilu za delo in prenehanju sodelovanja) prenesejo v pravila športnih zvez oziroma se uredijo neposredno s pogodbo o zaposlitvi.

Precej problematična in zelo neprepričljiva je argumentacija predlagatelja zakona, da odstop od pravil ZDR-1 ni prekomeren, »saj se je treba zavedati, da profesionalni športni delavci oz. profesionalni športniki niso v enako podrejenem položaju, kot sicer delavci, ampak sta bistveno bolj izenačena«. Ob tem niso pojasnili niti v čem se ta izenačenost kaže niti navedli vira tega podatka. Glede na ankete ZNTS iz leta 2013 (N = približno 1000 nogometnih trenerjev od 1400 aktivnih), bi lažje trdili obratno. Omenili smo že, da ima zgolj 40 % trenerjev s klubom sklenjeno pisno pogodbo. Skoraj polovica (48 % vprašanih) je kot svoj mesečni zaslužek navedla od 501,00 EUR do 750,00 EUR neto, pri čemer jih je kar 44 % priznalo, da plačila ne dobiva redno.

 Zgolj 40 % trenerjev ima s klubom sklenjeno pisno pogodbo. Skoraj polovica (48 % vprašanih) je kot svoj mesečni zaslužek navedla od 501,00 EUR do 750,00 EUR neto, pri čemer jih je kar 44 % priznalo, da plačila ne dobiva redno.

Do samega predloga zakona so bili sicer rezervirani na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na pomanjkljivosti je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Najbolj ostro so novi ureditvi nasprotovali v Sindikatu športnikov Slovenije.

*Prispevek je izvleček iz obsežnejše raziskave z naslovom Delovnopravni položaj športnih trenerjev s poudarkom na nogometu, ki je nastala s podporo EU, MIZŠ, Univerze v Ljubljani, Univerze na Primorskem in NZS, v kateri so sodelovali tudi člani ekipe NIZI.