• Práxedes idr., 2018

Cilj študije je bil analizirati učinek dveh učnih programov, od katerih vsaka uporablja modificirane igralne oblike (igre na malem prostoru) z različnimi razmerji igralcev, na sprejemanje odločitev znotraj igre in natančnost podaj (zaključki v fazi napada). Študija se je nanašala na mlade igralce z različnim predznanjem.
Devetnajst igralcev (selekcije U12, klub iz Španije) je bilo razdeljenih v dve skupini glede na svoje trenutne sposobnosti (skupina s povprečnim in skupina z nizkim nogometnim znanjem). Sodelovali so v trenažnem procesu, ki je bil razdeljen na štiri faze: predhodna intervencijska in intervencijska faza 1 ter predhodna intervencijska in intervencijska faza 2. Prvi dve sta temeljili na učnem programu, ki je vseboval igralne oblike s številčno prednostjo v posesti, drugi dve sta temeljili na učnem programu, ki je vseboval igralne oblike z enakim številčnim razmerjem. V vsaki fazi je bilo narejenih štirinajst treningov.
V obdobju, ki je vseboval prej omenjeni trenažni proces se je na ligaških tekmah opazovalo sposobnost sprejemanja odločitev posameznikov in izvedba natančnih podaj s pomočjo tako imenovanega »Game Performance Evaluation Tool (GPET)«.
Skupina s povprečnim nogometnim znanjem je po prvi intervencijski fazi pokazala pomembno razliko pri sprejemanju odločitev znotraj igre in izvedbi natančnih podaj. Po drugi intervencijski fazi ni prišlo do sprememb.
Pri skupini z nizkim nogometnim znanjem so se med prvo in zadnjo fazo pokazale pomembne spremembe le v izvedbi natančnih podaj.
Ugotovitve kažejo, da so za skupino s povprečnim nogometnim znanjem igralne oblike s številčno prednostjo v posesti privedle do tega, da so igralci zaradi časa, ki je bil na voljo, izboljšali svoje odločitve znotraj igre in posledično izboljšali svojo igro v napadu. Za skupino z nizkim nogometnim znanjem bi moral verjetno učni program, ki je temeljil na igralnih oblikah s številčno prednostjo, trajati dlje, da bi prišlo do izboljšanja ali ga še dodatno prilagoditi. Pomembna je tudi ugotovitev, da učni program, ki je temeljil na igralnih oblikah z enakim številčnim razmerjem ni privedel do sprememb pri nobeni od obeh skupin.
Večina trenerjev pri svojem delu uporablja metode, ki vsebujejo igralne oblike na malem prostoru, katerih naloge morajo biti prilagojene trenutnem nivoju igralcev in ta študija nam je lahko v pomoč, da bi tehnične in taktične sposobnosti posameznih igralcev ne glede na njihove sposobnosti dvignili na višji nivo.

Do članka lahko dostopate TUKAJ.

Prispevek pripravil: Aleš Mežnaršič, dipl. špo. tre., Trener PRO