Povsem logično se zdi, da je treba po treningu ali tekmi dobro raztegniti, da naslednji dan nogometaš ne bo imel zakasnjene mišične bolečine (»musklfibra«). Prav tako se zdi logično, da mora nogometaš za čim hitrejšo regeneracijo dan po tekmi preteči nekaj kilometrov, saj tako pospeši prekrvavitev in tako odplavlja laktate, mlečno kislino in ostale odpadne produkte, ki naj bi ostali v telesu. Logično se zdi tudi, da nogometaši do petnajstega leta ne smejo izvajati vaj za moč z utežmi, saj naj bi uteži povzročile ustavitev rasti in poškodbe sklepov. Logično se zdi tudi, da so proteini droga, ki jo mladi uporabljajo za umetno napihovanje mišic. Logično se zdi tudi, da nogometaši po tekmi ne smejo piti sladkih pijač ali izotoničnih napitkov, ampak morajo piti vodo ali jogurt, ki sta najboljša za regeneracijo. Povsem logično se zdi, da je na umetni travi več poškodb kot na naravni.

Kar se nam zdi zelo enostavno in logično, je lahko pogosto zelo zapleteno, odvisno od našega poznavanja določene teme. Slabše kot stvari poznamo, bolj smo prepričani, da jih poznamo (z izjemo točke 0, kjer se zavedamo, da nečesa ne poznamo), kar potrjuje Dunning-Krugerjev efekt, ki je najlepše prikazan na spodnji sliki (Kruger in Dunning, 1999).

Vse zgoraj opisano se namreč zdi povsem logično in jasno, tako kot je jasno in logično, da se sonce vrti okrog Zemlje, ker se sonce premika po nebu, in da Zemlja ne more biti okrogla, saj bi drugače vsi, ki nismo na vrhu, padli z nje.
Postavi se nam vprašanje, kako ugotoviti, ali je vse našteto tudi resnično. Lahko se zanašamo na izkušnje ljudi, ki nam predstavljajo zgled. Če nek zelo uspešen trener za hitrejšo regeneracijo uporablja raztezne vaje, bomo ta način sprejeli za učinkovit. Če predavatelj na fakulteti pove, da s tekom dan po tekmi pospešimo prekrvavitev in s tem pospešimo regeneracijo, bomo tudi to sprejeli za dejstvo.

Obstaja tudi druga možnost. Znanstveno-raziskovalno delo. To je objektivno preverjanje vsake trditve, ki poteka na natančno izračunanem številu testirancev. Če bi npr. želeli ugotoviti, ali tek dan po tekmi res pospeši regeneracijo, bi raziskovalci to natančno izmerili na določenem številu igralcev. Recimo, da bi v raziskavo vključili 100 igralcev, ki so ob istem času nastopili na nogometni tekmi. Pred tekmo in takoj po tekmi bi jim izmerili vse bistvene parametre (npr. glikogen, CK, stopnjo DOMS, splošno počutje, zmogljivost mišic itd.). Igralce bi naključno razporedili v dve enako veliki skupini (kontrolna in eksperimentalna skupina). Igralci obeh skupin bi dobili enaka navodila za naslednjih 72 ur, le da bi eksperimentalna skupina 24 in 48 ur po tekmi morala izvesti 20-minuten lahkoten tek. 24, 48 in 72 ur po tekmi bi ponovno izmerili vse omenjene parametre. Na ta način bi ugotovili, katera skupina se je hitreje regenerirala, pri čemer morajo biti vse razlike statistično značilne, da tako zmanjšamo verjetnost, da je razlika med skupinama naključna. Na enak način bi lahko preverili, kakšen je vpliv raztezanja, pitja določenih pijač, vpliva vaj za moč itd.

O vseh zgoraj opisanih temah so bile izvedene že neštete raziskave. Tako večina raziskav kaže, da ima raztezanje in tek dan po nogometni tekmi lahko celo negativne učinke na regeneracijo. Tudi vadba z utežmi za otroke glede na rezultate raziskav ne predstavlja posebnih tveganj, če je samo izvajanje vaj pod strogim nadzorom ustrezno usposobljenih strokovnjakov. Dokazano je tudi, da pravočasen vnos proteinov oz. beljakovin (tudi meso vsebuje beljakovine) ali ogljikovih hidratov (tudi sladkorjev ali včasih predvsem sladkorjev) lahko pozitivno vpliva na regeneracijo, pri čemer je to odvisno predvsem od tipa vadbe. Tudi na temo poškodb na umetni travi je bilo opravljenih več deset raziskav, ki kažejo, da ni bistvenih razlik v številu poškodb na umetni travi v primerjavi s številom poškodb na naravni travi.

Stvari, ki se včasih zdijo povsem logične, so zelo pogosto lahko napačne, saj ob izpeljavi sklepov na podlagi posameznega primera ne upoštevamo vseh ostalih dejavnikov, pri čemer lahko z napačno interpretacijo komu tudi škodujemo. Na vsakem posamezniku je odločitev, ali bo šel po lažji poti in verjel vsemu, kar mu bodo povedale »avtoritete«, ali pa bo sam raziskal in preveril, kaj drži in kaj ne. Na splošno velja, da si pri opravljanju svojega dela in oznanjanja »logičnega« ni odveč zapomniti Dunning-Krugerjevega efekta in vedno znova preverjati, kje točno na lestvici znanja se nahajamo in ali je naša samozavest primerna temu znanju.

Jurij Hostnik, magister kineziologije, Trener PRO