Glasno vpitje, avtoritativni govor, negativni komentarji ali vsakršna druga komunikacija z negativnim prizvokom vsaj za trenutek zmoti prav vsakega od nas. Ko gre za odrasle osebe z dobro razvitimi sposobnostmi odzivanja na negativen način komunikacije, lažje računamo na to, da bodo s pomočjo različnih življenjskih izkušenj našli način ali mehanizem, kako se spopadejo s takšnim izzivom. Bodisi, da se ubranijo ali samo pomirijo v dani situaciji. Kaj pa, ko gre za otroke in mladostnike?
Le-ti so še vedno v procesu grajenja svojih osebnosti, obrambnih mehanizmov, samozavesti in sposobnosti obrambe pred zunanjim svetom. Je res vseeno, kako komuniciramo z njimi?
Ko se pogovarjam s sodelavci ali znanci iz slovenskega nogometnega prostora, smo si enotni, da slovenske nogometne zelenice v času treningov in tekem še vedno prepogosto preplavlja nenadzorovano vpitje in negativna komunikacija iz ust trenerjev ali trenerk. In da ne bo pomote, v športu pogosto ravno tako boli tudi to, da komunikacije sploh ni. Tudi tako povemo sočloveku ali igralcu veliko o njegovi vrednosti v naših očeh.
Da s tem prav vedno znova kot družba pademo na testu pri zagotavljanju varnega in spodbudnega okolja za posameznikovo učenje in razvoj, je za mnoge otroke in mladostnike nepopravljiva škoda.
Zakaj je avtoritativen način komunikacije tako zgrešen?
Človekovo obnašanje v osnovi vodijo 3 primarni sistemi odzivanja na dražljaje iz okolice. Vsak od njih ima svojo vlogo, ki je evolucijsko človeku pomagal preživeti in prav vsak od njih je še vedno globoko vkoreninjen v vsakdanji odziv na življenjske okoliščine, s katerimi se soočamo kot posamezniki.
Poznamo tri naslednje primarne sisteme, ki vodijo naše obnašanje in odzivanje na dražljaje:
- Instiktivni
- Emocionalni
- Refleksivni
Instiktivni je v našem primeru pomemben, ker gre za tisti primarni sistem odzivanja, ki vzpodbudi naše obrambne mehanizme in se upira spremembam v našem življenju. Njegova ključna naloga je, da v prvi vrsti poskrbi za posameznikovo preživetje v danem trenutku.
Emocionalni ima direktni vpliv na naš dolgoročni spomin in med drugim omogoča sposobnost učenja, radovednosti in igre, kadar je vzpodbujen na pozitiven način. Če uspemo pozitivno vzbuditi ta sistem, omogočimo, da si informacije zapomnimo. Če tega ne uspemo, lahko vzpodbudi negativno čustveno stanje, ki ne omogoča učenja v danem trenutku.
Refleksivni skrbi za razlago dejstev, omogoča razumevanje in globlji vpogled ter spodbuja kreativnost. Je tisti, ki opravi refleksijo, da si zapomnimo na novo naučeno za naprej.
Tako instinktivni kot emocionalni sistem se odzoveta skoraj popolnoma spontano, in sicer v roku 125 ms (milisekunde) od dražljaja. Refleksivni sistem je evolucijsko mlajši sistem in je zanj značilno, da za odziv potrebuje nekoliko dlje, in sicer 500 ms.
Ker se instinktivni in emocionalni sistem odzoveta bistveno prej, to v praksi pomeni, da se z vsakim avtoritativnim vzdignjenim glasom v posamezniku v prvi vrsti sproži odziv evolucijsko starejših odzivnih sistemov, ki se v njem prebudita najprej. Je torej logično sklepati, da informacija do refleksivnega, ki je nujno potreben za učenje, sploh ne pride?
Pri pozitivno naravnani komunikaciji in delovnem okolju se pri posamezniku sproža dopamin, ki izvaja funkcijo konsolidacije procesa učenja skozi spomin za nadaljnje podobne situacije. Hkrati dopamin dodatno vzpodbudi sproščanje acetilholina, ki opravlja funkcijo prenosa signala med živčnimi celicami in mišičnim vlaknom na motorični ploščici ter s tem poskrbi za izboljšanje koncentracije in pozornosti. Vse to ustvarja vzpodbudno in varno okolje za učenje z nizko ravnjo občutka ogroženosti pri posamezniku.
Tudi že vsem dobro poznana hierarhija potreb po Maslowu pravi, da so temeljne človekove potrebe instiktivnega značaja in univerzalne. Glavna značilnost hierarhije potreb je, da se višja lahko pojavi šele takrat, ko je nižja potreba zadovoljena. Ko so pri posamezniku zadovoljene primarne fiziološke potrebe (žeja, lakota itd.), nastopi 2. nivo primarnih potreb, in sicer potreba po varnosti (Tušak in Tušak, 2003). Če se slučajno otrok v času treninga zaradi avtoritativnega načina komunikacije ne počuti varno, potem niso izpolnjeni pogoji za višje nivoje, kot so potreba po pripadnosti (socializaciji) in ljubezni, samospoštovanje, ego potrebe in samoaktualizacija ter na koncu samouresničitev potencialov.
Če bo trener preko treningov neprestano ponavljal iste vzorce negativno naravnane komunikacije ali celo ne bo komuniciral z igralcem, na tekmi pa posameznik ne bo dobil priložnosti za igro, bo le-ta lahko naslednjič vnaprej pričakoval, kaj si lahko obeta od prihajajoče tekme ipd. Pri večini igralcev bo to sprožilo žalost, frustracije, jezo na trenerja, včasih celo občutek obupa in opuščanje želje po nadaljevanju treniranja izbranega športa.
Trener je odgovoren za razvoj posameznikovih športnih sposobnosti, tehnično-taktičnega znanja, sposobnosti odločanja itd. Da je proces tega razvoja omogočen, mora trener poskrbeti, da se s svojo komunikacijo izogne negativnim dražljajem, ki sprožijo odziv instiktivnega in emocionalnega odzivnega sistema in da v čim večji meri dostopa do posameznikovega refleksivnega odzivnega sistema, za katerega je značilno, da je odzivni sistem, ki pri človeku omogoča proces refleksivnega razmišljanja in učenja.
Težava nastane, ko lahko prepogosta uporaba načina agresivne in glasne komunikacije otroka/mladostnika privede do točke, ko je njihov primarni odziv vedno instiktiven in preživetveno naravnan, s tem pa lahko med vadbo ali tekmo presliši tudi tisti del trenerjevih navodil, ki so zanj koristna in nujno potrebna za njegov nadaljnji nogometni razvoj.
Lerner (Levine, 2017) opisuje našo, na trenutke izredno racionalizirano družbo, kot družbo v krizi pomena, v kateri se ljudje počutijo vredne samo zaradi merljivih prispevkov in ne kot posamezniki sami po sebi. Je res na prvem mestu na tekmah in treningih 6-12 letnikov, da na koncu vedno velja le zmaga za vsako ceno? Ali bi mogoče raje najprej poskrbeli za zdrav razvoj otrok ter ustvarili varno in prijetno okolje za učenje in rast?
Eden od možnih odgovorov za rešitev je, da vsak trener premisli o opuščanju avtoritativnega načina komunikacije in poskrbi, da pri svoji komunikaciji poskrbi za pozitivno naravnan prenos informacij na trenirance, kot tudi za sprejemanje povratnih informacij (feedback) od trenirancev.
Matej Peternel, vodja ekipe NIZI
Viri:
Tušek, M. Tušek, M., 2003, Psihologija športa, Ljubljana, 2003
Levien, Daniel S., 2017, Najdeno 01.03.2023 na povezavi: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1389041717300839?fr=RR-2&ref=pdf_download&rr=7a13d92e8cde77e9
Barca Innovation Hub, 2022, najdeno 10.3.2023 na povezavi: https://barcainnovationhub.com/